DIJANA MATKOVIĆ: Nazaj v prihodnost

DIJANA MATKOVIĆ: Nazaj v prihodnost
image dijana-matkovic_celobrdo_2018.jpg

 

 

29 Oct 2018 / MOBILNA KNJIŽEV...

DIJANA MATKOVIĆ: Nazaj v prihodnost

"Dobrodošla, Dijana," mi na letališču ob pregledu osebne izkaznice reče črnogorski carinik, reče s prijaznostjo, ki za carinike ni značilna – kot da to zares misli, še več, kot da ima njegova prijaznost skrit podpomen, razumljiv samo nama, meni, ki prihajam v državo svojih davnih, davnih prednikov in njemu, ki razbere moj priimek in gotovo je ta razlog njegove topline, tako si stvar razlagam, tako očitno želim verjeti. Trapasto je to. Po vseh mojih premislekih o pomenu nepripadanja, ki so se pričeli v trenutku, ko sem znala misliti samo sebe, po vsej mojih zavračanjih vsakršnih identitetnih opredelevanj, posebej tistih, povezanih z nacijo, po vsem tem je dovolj, da me moški srednjih let in mehkega pogleda – od vseh ljudi človek z uniformo pregona in nadzora – prijazno pozdravi in že se počutim kot ptica, ki se je vrnila v svojo jato. Čudovito.

 

Na poti do prtljage zmajem z glavo nad lastnimi mislimi. Carinik me je najbrž samo pecal.

 

***

Vabilo v kolonijo, na bivanje s skupkom drugih ljudi v vasi nad morjem, me je doletelo, ko sem se iz Črne gore komaj dobro vrnila, ko sem jo zapustila po treh tednih rezidence v Cetinju, zapustila z mislijo, da se v to državo vsekakor želim vračati. Nekaj dni po vrnitvi v Slovenijo torej odprem e-pošto in ... hopla cupla, bi rekla kaka čarovnica, ko zacopra urok, spet me vabijo v omiljeno državo, katere ime dejansko razumeš šele, ko z letalom pristajaš na letališču v Podgorici, spuščajoč se iz oblakov ob črnih kamnitih gmotah. Da se bom v Črno goro, če mi bodo to dopuščale možnosti, vračala, sem se odločila predvsem ob dejstvu, da v njej še obstajajo skupnosti, v katerih ljudje delujejo skupaj, skrbijo drug za drugega, kjer ni vsak zgolj posameznik, prepuščen samemu sebi.

 

"Milo mi je, da si došla," sem neštetokrat, večkrat od popolnih neznancev, slišala v Črni gori, z obveznim "ako ti bilo šta treba, ti samo reci, ja sam tu." Godilo mi je. Rabila sem to. Po dolgem, težkem obdobju sem potrebovala počivanje v prijaznosti tujcev, v vednosti, da je za vse poskrbljeno. Ob tokratnem obisku sem v besedah carinika pravzaprav iskala sledi minule izkušnje Črne gore. Tudi če me je carinik pecal, navsezadnje je pomenjljivo, kak slog je za to dejanje ubral. Podobno kot fant v lokalu v Cetinju, ko sem za šankom spraševala po geslu za internet in je po nenehnem iskanju mojega pogleda pristopil z vprašanjem: "Ti lahko jaz kako pomagam?"

 

 

***

Najbrž je kaj na tem – da sami priklicujemo, materializiramo lastne strahove. Ker, evo me, prva dva dni kolonije, tipam tuje ljudi in novo situacijo, v kateri smo se skupaj znašli (idealno situacijo, bi kdo rekel – pogled na morje z buteljko vina in domačinovo rakijo, sonce je, nihče nas k ničemur ne priganja), meni pa je neprijetno, več kot neprijetno, na plan je prišel ves moj 'notranji zverinjak', vse moje anksioznosti, ne znajdem se, spet sem majhna deklica, prestrašena in panična. Sodelujem v debatah, ampak nisem zares zraven. Poskušam z dovtipi, a se lomim na pol stavka. Potem enostavno molčim, zakrčena, in gledam v morje. Preveč dela imam s svojo notranjostjo, vznemirjeno od novega, da bi se lahko odprla navzven. Ljudje so prijazni in gostoljubni natanko toliko, kot jim pustiš. In so čudni, ko si  sam čuden, kot je, če verz parafraziram, pel nek kultni bend.

 

 

 

Olajšanje doživim šele tretji dan – ko v vili, ki jo naseljujemo pisci in drugi nepridipravi, med njimi tudi bitje štirih nog, zmanjka vode. Ko v celi vasi zmanjka vode. Ko jo moramo v čebrih, steklenicah in sodih nositi z vznožja vasi. Stanje pomanjkanja, v tem sem doma. Krizno stanje, bring it on. Zdaj se lahko sprostim.

 

***

Ne maram ga, von Trierja. Ne maram njegove težke depresije belega priviligiranega moškega, ne maram njegove skoraj ravne črte življenja/smrti, ki zaniha samo ob umetno ustvarjeni brutalnosti, katastrofi, sprevrženosti, samo ob samopovzročenem stanju skrajnosti. In še posebej ga ne maram, kadar s svojimi filmi kljub povedanemu ponuja dobro analogijo za tisto, kar bi rada povedala sama.

 

Nekako takole. V filmu Melanholija spremljamo usodo dveh sester. Tudi tu je prostor dogajanja izolirana vila – izolacija kot belo platno, nared za vse, kar se ima zgoditi. Prva sestra se v svetu odlično znajde, v vnaprej odrejenih vlogah (mama, partnerka, hčerka itd.) predstavlja pušeljc zdravja. Druga sestra je njeno nasprotje, nezmožna funkcioniranja, depresivna do te mere, da fizično ne more vstati iz postelje. Toda potem, iznenada – vest, da se Zemlji bliža planet Melanholija, ki bo Zemljo uničil, vest o katastrofi. Vlogi se obrneta: edina, ki zdaj ve, kako postopati, edina, ki se znajde, je sestra, ki je bila prej depresivna. Katastrofa je njeno naravno okolje. Krizno stanje, bring it on.

 

***

 

Dobro, pomanjkanje vode, ki doleti kolonijo, je komajda katastrofa, a vendar, zdaj sem doma, to mi je znano, zdaj se lahko odprem sočloveku, pomagam sočloveku, zdaj se lahko smejim, družim, zdaj, ko nekaj ni v redu, je vse v redu.

 

Zdaj pojem in plešem s skupino, zdaj nisem več posamičen skupek nevroze.

 

"Kje smo ostali," rečem omizju, kot bi se prebudila iz mučnega dremeža.

 

***

Da se nahajamo hkrati v preteklosti in v prihodnosti, me prešine drugi dan pomanjkanja, četrti dan kolonije. Sredina oktobra, kopamo se v morju. Vroče je. Toda brez vode smo. Zemlja je hkrati gostoljubna s toploto in mačehovska s primanjkljajem vode. Ko ni vode, živiš čas pred vodovodno napeljavo (ta ni bil neznan moji babici, ki je vodo vse življenje črpala iz česme pred svojo hišo), obenem pa se nahajaš v potencialni prihodnosti, ko bo zaradi višanja temperature, suš in prenaseljenosti vode primanjkovalo.

 

Nas to čaka?

 

Prihodnost se bliža kot grozeč planet, ki na Zemljo meče svojo senco – zaznavamo jo, a nam za to trenutno ni posebej mar. Živimo v vakuumu, nekje nad morjem, z najlepšim pogledom na Jadran in v tem paralelnem svetu bom do nedelje, ko znova spakiram kufre in odrinem nazaj proti Sloveniji, čez slovensko carino, med zlovoljne javne in privatne uslužbence, nazaj v nekakšen "dom".

 

Ampak do tam je še daleč, pomislim ob požirku domačinove rakije in dvignem kozarček visoko zrak, v pozdrav bližnjim, pridobljenim "v bitki", ki nas je slekla do naravnih vonjav, do švica na koži, v pozdrav najdenim soljudem in štirinožki, enim za mizo in eni pod njo.